Pred nekaj leti se je Ana znašla na razpotju. Vse se ji je zdelo brez smisla – službe ni marala, v družini so se kar naprej prepirali in zdelo se ji je, da jo je kriza staranja dohitela s polno paro. Nabralo se ji je vedno več nerešenih stvari, vse skupaj pa jo je morilo do te mere, da je razmišljala o samomoru. Nekega dne ji je prijateljica podarila Sveto pismo in ji rekla: »Pridi popoldne k meni, bova skupaj brali.«

Ana je sprva pristala na to, da bo brala Sveto pismo, iz obupa. Pa tudi iz radovednosti. Njena prijateljica ji je večkrat govorila o Bogu in Svetm pismu. A vendar – neka knjiga pa res ne more spremeniti življenja.

Z vsakim srečanjem, ko sta brali, je bolj čutila, da jo Beseda nagovarja osebno. Posebej jo je pretresel odlomek iz evangelija po Janezu:

“Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.”
(Janez 14,6)

Takrat je prvič začutila, da jo Bog osebno kliče in da želi biti ob Njem. Odločila se je, da bo svoje življenje predala Jezusu. Začela je redno brati Sveto pismo, moliti in hoditi v cerkev. Njen svet se je spremenil – našla je mir, ki ga prej ni poznala, in novo veselje do življenja.

Danes Ana pričuje: »Sveto pismo je postalo moje vsakodnevno sidro. V njem najdem tolažbo, moč in smer, ko je vse drugo negotovo.«

Spodbudila bi vsakogar: »Če si izgubljen, zmeden ali prazen – daj priložnost Božji besedi. Bog govori – le odpreti moramo srce in Sveto pismo.«