Celotna moja družina ima zaradi preobremenjenosti hude bolečine v hrbtu. Pred časom sem se zelo vključila v lokalno cerkev. Vodila sem zborček, sodelovala v župnijskem svetu. Delala sem kot učiteljica kitare v različnih šolah in imela dva otroka. Moj mož je bil pogosto odsoten zaradi službe.
Nekega dne sem se sklonila, da bi vzela knjigo, a naenkrat nisem mogla več vstati. V hrabtu se mi je pojavila močna bolečina. Nekoč sem že doživela nekaj podobnega, a tokrat je bila bolečina zelo huda. Šest tednov sem bila v postelji. Bila sem zelo zaskrbljena in povsem nekoristna in onemogočena. Dva tedna sem morala ležati popolnoma pri miru. Sosedje so mi pripravljali hrano in mi verjetno pomagali hoditi na stranišče. Spominjam se le bolečine. To je bilo vse, o čemer sem lahko razmišljala.
Takrat sem si v mislih spomnila na Razodetje 3,20: “Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.”
Strašno pomembno se je spominjati, da je Gospod vedno z vami. Ta verz iz Razodetja je tako čudovit. Skrbi nas, da če ga bomo spustili v hišo, ne bomo imeli obroka zanj in da bo hiša neurejena. Toda on se želi samo pogovarjati z nami. To je tisto, kar je pomembno.
Tako sem lažje sprejla, da moram zgolj ležati v postelji. Potopila sem se v Kristusovo navzočnost in nisem več razmišljala o ničemer drugem. Odrinila sem skrbi, kar bi bilo treba storiti, saj nisem mogel storiti ničesar, in se prepustila Njegovi navzočnosti.
