Ko v Svetem pismu berem vrstice kot Jeremija 20, 8-9, se spomnim, da nisem prvi, ki ga skrbi, kaj si bodo drugi ljudje mislili, če bom govoril o svoji veri. On pravi:

Kadar koli govorim, moram vpiti,
»Nasilje in zatiranje!« moram klicati.
Zares, Gospodova beseda mi je
ves dan v sramotenje in zasmeh.
Če rečem: »Ne bom ga več omenjal
ne več govoril v njegovem imenu,«
je v mojem srcu kakor goreč ogenj,
zaprt v mojih kosteh.
Trudim se, da bi ga ugasil,
pa ne morem.

Čeprav je v meni ogenj, mi je o veri težko govoriti. Že moji družini, kaj šele nazven. Le kaj si bodo mislili?

Ampak… Ali je vera res stvar zasebnega?

Prav te vrstice me spominjajo: Bog mi je dal nalogo – povedati ljudem o njem. Lahko sem edini kristjan, ki ga bo nekdo srečal. Lahko sem njegova edina možnost, da izve o Jezusu. Če zaradi strahu, da se bo ta oseba norčevala iz mene, ostanem tiho, ne delam tega, kar želi Bog.

Kaj pa ti? Poslišaš Boga?

Naj te opogumi nekaj odlomkov, ki govorijo o sramu:

Toda Gospod Bog mi pomaga,

zato se nisem dal zmesti.

Zato sem naredil svoj obraz kakor kremen,

saj sem vedel, da ne bom osramočen. Izaija 50,7

Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč. Drugo pismo Timoteju 1,8

Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. Pismo Rimljanom 8,1

Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga. Prvo Petrovo pismo 4,16

Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. Pismo Rimljanom 1,16

Davidov psalm.

Gospod je moja luč in moja rešitev,

koga bi se moral bati?

Gospod je trdnjava mojega življenja,

pred kom bi moral trepetati? Psalm 27,1

Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten. Drugo pismo Korinčanom 12,10