Pri dvajsetih letih sem zbolel in bil hospitaliziran. Stanje je bilo tako resno, da sem bil ves čas na infuziji morfija in nisem smel jesti ali piti. Ta bolezen me je spremljala še leto dni, z večkratnimi hospitalizacijami in okrevanji. Takrat nisem bil kristjan, vendar pa je bila moja mama zelo verna. Vedno, ko sem bil v bolnišnici, je bila ob meni in me podpirala.
Nekoč, ko je šla na kosilo, je začutila notranji vzgib Svetega Duha, ki ji je rekel, naj mi kupi Sveto pismo. Najprej je pomislila, da je to neumnost, saj je vedela, da mi je Sveto pismo deveta briga. Kljub temu je poslušala tisti notranji glas, odšla v knjigarno in mi kupila Sveto pismo. Izbrala je takšno z dodatnimi opombami, saj je čutila, da ji Sveti Duh govori: “Kupi mu Sveto pismo, ki bo odgovarjalo na njegova vprašanja.”
Na srečo sem si po nekaj mesecih opomogel in bil odpuščen iz bolnišnice. Zahvalil sem se mami za Sveto pismo, nato pa sem jo postavil v spodnji predal svoje nočne omarice. V naslednjih dveh letih se je moje zdravje izboljšalo, vendar sem se soočal z drugimi izzivi. Pogosto sem se spraševal o smislu življenja in iskal odgovore. Ta vprašanja so me končno pripeljala do odločitve, da postanem kristjan.
Ko sem sprejel vero, sem pomislil: “No, začeti moram z branjem Svetega pisma, saj to kristjani počnejo.” Odprl sem predal nočne omarice in vzel Sveto pismo, ki mi jo je podarila mama. Začel sem brati in ob tem so se mi porajala različna vprašanja. Pogledal sem opombe ob tekstu in te so mi pomagale razumeti besedilo. Tako sem nekega dne poklical mamo in ji rekel: “Mama, to Sveto pismo, ki si mi ga kupila, je čudovito. Opombe odgovarjajo na vsa moja vprašanja.” Takrat mi je povedala zgodbo o tem, kako in zakaj mi je kupila prav tega.
Posebno me je nagovoril verz iz Pisma Rimljanom 5,8: “Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.” V globino sem dojel, da nas Bog ljubi, še preden sami karkoli naredimo zanj.
Ko zdaj, kot kristjan, pogledam nazaj, vidim veliko poti, kako je Bog uporabil ljudi okoli mene, da mi je pokazal svojo ljubezen. Mamina gesta z nakupom je bila le eden izmed njih. Pomembno je bilo, da Bog ni obupal nad mano, četudi takrat nisem kazal zanimanja za vero.
Velik del moje poti do vere je bil prav v tem, da sem se naučil verjeti in zaupati, da me Bog ne bi ljubil šele, ko postanem kristjan, ampak me je ljubil že prej, ne glede na to, kako se odzovem na to ljubezen. Prav verz iz Rimljanom 5,8 mi je to globoko razjasnil.
