V tej rubriki predstavljamo naše prostovoljce in sodelavce, ljudi, ki so vsak na svoj način del čudovitega misijona širjenja Božje besede in njenega sporočila preko različnih projektov in pobud Svetopisemske družbe Slovenije. Za vsakega od njih lahko rečemo, da s svojim delom udejanja stavek iz Pisma Kološanom: »Kar koli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda, ne za ljudi, saj veste, da boste v povračilo prejeli dediščino od Gospoda. Služíte Gospodu Kristusu.« (Kol 3,23–24).

Radi bi se jim zahvalili za njihovo neprecenljivo delo, pri katerem dajejo na razpolago svoje darove in svoj čas ter tako pomagajo, da Božja beseda doseže in preobrazi srca Slovencev! Za vsakega posebej smo hvaležni Gospodu in zanje molimo!

Danes vam predstavljamo Anico Nušo Korenjak iz Zgornje Savinjske doline, ki je dolgoletna moderatorka skupin Zdravilna beseda v svojem domačem okolju.

————–

Kdo je Anica Nuša Korenjak?

Najbolj domače mi je ime Nuša, ker so me tako klicali že v otroštvu. Živim na gorski kmetiji v Zgornji Savinjski dolini, kamor sem se pred dvaintridesetimi leti primožila. Z možem imava tri hčerke in sedaj tudi že dva vnuka. Glavni vir preživetja nam predstavlja kmetovanje, vzreja živali in gozdarstvo. Delo je naporno, ima pa veliko prednost, ker smo veliko časa kot družina preživeli skupaj v naravi, kjer lahko človek občuduje čudovito Božje stvarstvo.

Rada kuham, zelo rada imam vse, kar je lepo in naravno, predvsem cvetje, zato veliko časa posvetim urejanju in dekoraciji naše kmečke okolice. Cenim stare predmete, ki so spomin na naše prednike, na njihovo življenje. Aktivna sem v župniji sv. Kancijana na Rečici ob Savinji. V tej župnijski cerkvi sem bila krščena in pozneje sem v njej prejela tudi ostale zakramente. Tam se redno srečujem z Jezusom (in ga tudi delim drugim kot izredna delivka obhajila), zato mi je ljuba in je zame resnično Božja hiša.

Kaj in kako te je pripeljalo do tega, da si se pridružila programu Zdravilna beseda, kjer že nekaj let moderiraš zdravilne skupine v svojih krajih?

Že več let sem prostovoljka v župnijski Karitas. Iz škofijske Karitas Celje sem v času covida prejela povabilo na »krajše izobraževanje o tem, kako pomagati ljudem, ki žalujejo«, ki pa bo zaradi epidemije potekalo po Zoomu. Stvar se mi je zdela zanimiva, saj takšno znanje vedno prav pride, zato sem pristala na povabilo. Šele na prvem srečanju sem spoznala, da za tem stoji Svetopisemska družba in da obstaja celoten program Zdravilne besede. Po natančni predstavitvi, kakšen je namen naših srečanj, se je vame naselil dvom, če sem primerna za takšno poslanstvo, saj do takrat nisem imela nobenih izkušenj na podobnih področjih, ampak po vsakem srečanju sem v sebi čutila neko zadovoljstvo, notranji mir. Prva srečanja so bila namenjena temu, da lekcije izkusimo kot udeleženci, kot tisti, ki moramo najprej videti in ozdraviti svoje rane. In jaz sem po težkih življenjskih preizkušnjah imela s sabo resnično veliko dela, saj je bilo ran ogromno.

Moram reči, da sem se z zdravljenjem moje najgloblje rane spopadala že prej in sem se z Božjo pomočjo po več letih le otresla velikega bremena. Ob teh srečanjih sem začutila potrebo, da svojo izkušnjo podelim še z drugimi, saj sem to milost le prejela od Boga. Ob spodbudi soudeleženke programa in ob spodbudah moderatorjev ter nekaterimi globokimi dotiki Božje bližine sem spoznala, da sem kot pričevalka lahko koristna tudi moderatorka Zdravilne besede.

Kako te to delo navdihuje, kaj ti je izziv?

Vodim že drugo skupino vdov, kjer je sedem udeleženk, in imele smo že preko dvajset srečanj. Z novim pastoralnim letom bomo srečanja na željo udeleženk nadaljevale, saj jim ta ogromno pomenijo. Moram reči, da sem se od vdov mnogo naučila. Za vsako srečanje pripravim eno od lekcij po programu Zdravilne besede in s tem bogatim tudi sebe. Vedno znova me navdihuje izkustvo, da je tudi takrat, ko mi mogoče zmanjkuje časa ali idej, Božja bližina z mano in po vsakem srečanju čutim posebno zadovoljstvo.

Na začetku sem se počutila nekoliko nelagodno, ker nisem vdova in se mi je zdelo, da so me udeleženke malo nezaupljivo gledale, ko mi je župnik zaupal, da ob ustanovitvi njihove skupine jaz poskrbim zanje s programom Zdravilne besede. Predvsem tudi zato, ker je naš kraj majhen in se vsi poznamo. Zdaj so zadovoljne, da so slišane, in ker sem jim približala Sveto pismo.

Mogoče še malo za šalo: med udeleženkami je tudi moja tašča. Tudi to je bil izziv. Preko tega programa in preko teh srečanj je najin odnos lepši. Spoznala sem njeno težko življenjsko zgodbo tudi iz druge plati in za to sem resnično hvaležna.

Kaj ti pomaga pri hoji za Kristusom? Kako vsak dan živiš svojo hojo z Njim na konkreten način?

Pri hoji za Kristusom mi je v največjo pomoč močno izkustvo njegove zdravilne moči, moje ozdravljenje, ki prihaja po Njem. Preko dvajset let sem sovražila svojega očeta, ki je bil alkoholik. V prsih sem nosila velik kamen, ki me je dušil. Po dolgih letih prošnje za milost odpuščanja, je Jezus ta moj kamen vzel na svoj križ, da jaz lahko globoko diham, svobodno živim! Ko človek doživi nekaj tako močnega, nikoli več noče skreniti s poti za Jezusom! Vsako jutro se ozrem na križ in čisto na kratko rečem:« Jezus, preživiva ta dan skupaj. Bodi z menoj.« In korak v nov dan je pogumnejši. Včasih pridejo težki dnevi, bolečine … zjočem se pred podobo srca Jezusovega, ki visi na steni že več rodov, in zopet odleže. Iz velike hvaležnosti za vse prejete milosti sem redna bralka Božje besede v cerkvi in trudim se biti Njegova oznanjevalka in biti podobna Njemu.

Vrstica, odlomek, zgodba iz Svetega pisma, ki te najbolj navdihuje?

Rada pravim, da je Psalm 23 moj psalm. Boža dušo. Potem pa je tu še veliko drugih:

»Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje.« (Ps 34,19)

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28)

»Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?« (Mt 6,27)

»V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.« (1 Tes 5,18)

Jožefova zgodba (1 Mz 37)

Kaj ti je všeč pri delu Svetopisemske družbe in kaj bi rekla o njenem poslanstvu v slovenskem prostoru?

Moram priznati, da sem Svetopisemsko družbo bolj spoznala šele ob povabilu k programu Zdravilne besede. Začela sem spremljati njeno delo in zelo sem bila navdušena nad organizacijo Svetopisemskega maratona po Zoomu. Branje, ki poteka noč in dan, vsak trenutek, se mi zdi nekaj čudovitega in bila sem vesela, da sem smela sodelovati tudi jaz. Všeč so mi tudi vaše postne in adventne spodbude, ki nas z Božjo besedo vsak dan posebej pripravljajo na prihajajoči praznik.

Pri biblični skupini, ki jo obiskujem v naši župniji, smo se odločili, da bomo Sveto pismo podrobneje spoznavali s pomočjo knjige Bistvenih sto. Te knjige je Svetopisemska družba podarila tudi za udeleženke skupine vdov in bile so navdušene, saj so jim v veliko pomoč pri branju Svetega pisma.

Ker je bila naša dolina zelo prizadeta v lanskih neurjih in poplavah, je bila sočutna z našimi ljudmi tudi Svetopisemska družba Slovenije, saj je podarila Sveta pisma in žepne knjižice Onkraj stiske, mali priročnik za duhovno prvo pomoč človeku, ki se znajde v stiski. S to lepo gesto je Svetopisemska družba marsikoga opomnila na svojo prisotnost in poslanstvo v slovenskem prostoru.

Kratko sporočilo bralcem teh vrstic?

Vrnila bi se k svoji izkušnji: Bog vedno iz hudega dela dobro! To mi sporoča Jožefova zgodba iz Mojzesove knjige, to mi sporoča Jezusovo trpljenje, ki se je spremenilo v nekaj najlepšega, to mi sporoča moje trpljenje, ki se je spremenilo v olajšanje in veselje!

In kakšna je pri tem moja vloga? Da se mu popolnoma izročim!

Pripravil: Marko I.

Več o programu Zdravilna beseda: www.zdravilnabeseda.si