Moja slaba navada je, da mislim, da vem bolje od vseh drugih. Ta miselnost me spremlja povsod, pogosto pa jo prenašam tudi na mojo vero, na Boga. Mislim, da vem, kaj potrebujem, bolje kot to ve Bog sam.
Ko sva se z ženo selila, sem ugotovil, da sem prepogosto poskušal izsiliti najino selitev, namesto da bi stopil korak nazaj in prosil: “Bog, pomagaj nama.”
Molil sem in prosil in prosil Boga za dom, za najini dve hčerki, za službo, ki sem si jo želel, in »popolno« lokacijo. Toda vse prepogosto so te molitve dejansko govorile Bogu, kaj bi moral storiti, ne pa zaupale njegovim načrtom in namenom zame.
V pregovorih 3:5–6 beremo: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.«
Gospod nas vodi, a če mu nismo pripravljeni zaupati z vsem srcem, je to vodenje nemogoče.
Nekega dne sem nenadoma spoznal, da preprosto moram zaupati Bogu. Takrat so se stvari začele premikati. Celo hitreje, kot sem si predstavljal. Hiša, v katero smo se preselili, je nudila vse, kar je naša družina potrebovala in videl sem, da me je Bog učil in me vodil – po najboljši poti zame.
Še vedno se moram vsak dan opominjati, da z vsem srcem zaupam v Gospoda in mu pustim, da me vodi.
A moje življenje je dejansko lažje in lepše.
