V nedeljo je naš generalni tajnik Matjaž Črnivec skupaj z ženo obiskal naše brate in sestre iz Burundija, ki se tedensko zbirajo na Taboru v Ljubljani. Zanje smo že zbrali sredstva za Sveta pisma v njihovem maternem jeziku, ki jih še čakamo. Ob tem pa si želimo, da bi vedeli tudi to, da v Sloveniji niso sami. Matjaž je zbrane nagovoril preko pridige, po srečanju pa je predstavil še Ecclesio – branje Svetega pisma v malih skupinah. Nekaj utrinkov z obiska lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Matjaž, kakšen občutek si imel, ko si prvič prišel med burundsko skupnost? Kaj te je najbolj nagovorilo?

Matjaž: Prvi občutek je bil, kot da bi za nekaj ur stopil v Afriko. Ne le zaradi jezika ali glasbe, ampak predvsem zaradi ljudi. Njihove medsebojne povezanosti, topline in načina, kako živijo skupnost. Bil sem že v Afriki in ta občutek mi je bil zelo znan. Fascinantno se mi zdi, da lahko sredi Ljubljane doživiš tako pristen košček Afrike.

Kako si doživel skupno branje Božje besede in slavljene?

Matjaž: Res je bilo nekaj posebnega, sploh slavljenje. Zelo živahno, polno petja, plesa in veselja. To ni bilo nekaj, kar bi ljudje preprosto odigrali. Čutilo se je, da prihaja iz srca. Še posebej se me je dotaknila pesem, ki jo je pela starejša gospa. Pela je z vso svojo notranjostjo. Ob tem sem imel občutek, da se Bog res skloni k takim ljudem in posluša njihovo molitev.

Večina teh ljudi prihaja iz zelo težkih življenjskih razmer. So sezonski delavci, mnogi živijo skromno in se vsak dan soočajo z različnimi stiskami. Kljub temu pa Boga slavijo z neverjetnim veseljem in zaupanjem. To me je zelo nagovorilo.

Druga pesem je bila popolnoma drugačna – polna veselja, optimizma in upanja. Prav neverjetno je bilo videti, kako iskreno veselje prihaja od ljudi, ki imajo v življenju pogosto veliko razlogov za skrb.

 

Na koncu ste se z nekaterimi kar v senci pod drevesom pogovarjal tudi o izzivih ter o Ecclesii. Kaj so ti zaupali?

Matjaž: Pripovedovali so, kako močno občutijo razliko med življenjem v Burundiju in življenjem v Evropi. Posebej je omenil družinske odnose. Kulturna pričakovanja glede vlog moža in žene so tukaj precej drugačna, zato se družine pogosto znajdejo pred izzivi, ki jih prej niso poznale. Zelo mi je ostal v spominu Samov stavek: »Tukaj je svoboda, vendar je treba znati s svobodo dobro ravnati.« Svoboda je dar, ki ga lahko uporabimo za dobro, lahko pa tudi drugače. Ta misel se mi je zdela zelo modra.

Pogovarjali smo se tudi o možnosti, da bi imeli majhne skupine, Ecclesije. Predstavil sem jim vizijo poti učenca in bili so zelo odprti. Dogovarjamo se, da bo prva manjša skupina prišla na Svetopisemsko družbo Slovenije, kjer bomo zanje pripravili izkušnjo Eklesije. Če bo zanimanja več, bomo z veseljem pripravili še dodatna srečanja.

         

Kaj ti najbolj ostaja iz nedeljskega srečanja?

Matjaž: To so ljudje, ki so zelo lačni Boga. Čuti se njihova odprtost in iskrena vera. Hkrati pa cerkev zanje ni le prostor bogoslužja. Je tudi njihov dom, njihova skupnost. Tam se srečujejo, si pomagajo, se spodbujajo in ohranjajo medsebojne vezi. Vera in skupnost sta pri njih zelo tesno povezani.

Zanimivo mi je bilo, da z ženo nisva bila edina gosta. Poleg naju sta bila tam še dva Kitajca. Ta zgodba je tudi zanimiva – eden od Burundijcev je srečal enega od Kitajcev, ki je bil v stiski. Zanj je molil, nato pa ga je povabil v cerkev. S prijateljem sta se odzvala povabilu in prišla. To je bil lep dokaz, da ta skupnost svoje vere ne živi samo zase. Aktivno pričujejo, molijo za druge in vabijo ljudi k Jezusu.

Čeprav Svetih pisem žal še nimamo, saj so še vedno na poti in jih pričakujemo predvidoma jeseni, nas veseli, da lahko vsaj delček pripomoremo že zdaj, pa čeprav zgolj z obiskom in toplo besedo. Hvala, dragi sestre in bratje v Kristusu, da Njegova ljubezen ne pozna meja. Kjerkoli smo.