Pogled v zgodovino

V raznih skupinah in dejavnostih, v katerih smo kot Svetopisemska družba udeleženi, se pogosto pojavlja vprašanje, kaj pomeni predzadnja prošnja očenaša. Gre za težavno mesto, ki so ga prevajalci Svetega pisma skozi vso zgodovino reševali na različne, bolj ali manj posrečene načine.

Formulacija iz Evangelija po Mateju 6,13 po SSP, ki je tudi sicer udomačena v slovenski rabi, je izredno stara. Najdemo jo že v Celovškem/rateškem rokopisu s konca 14. stoletja: »ino nas ne vupelaj vednero iskusbo«. Prevod je skoraj gotovo nastal še precej prej, morda že v 8. stoletju in gre za zelo dobesedno poslovenjenje latinskega »ne nos inducas in tentationem«, oziroma grškega »mé eisenénkes hemás eis peirasmón«.

Pravzaprav gre za dva prevodna problema: težavni sta besedi »vpelji« in »skušnjava«.

Kaj pomeni »ne vpelji«

Prevod »vpelji« je v sodobni slovenščini lahko zavajajoč, saj ima »vpeljati« po SSKJ zgolj pozitivni pomen »seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se«. Pomen izvirnika seveda ni takšen, kot izhaja iz sedanje slovenske rabe. Grški glagol »eisféro«, ki je tukaj uporabljen, pomeni preprosto »nesti v«. Glede na njegovo siceršnjo rabo (prim. npr. Apd 17,20; 1 Tim 6,7; Heb 13,11) predpona »v-« pri »vpelji« sploh ni potrebna. Lahko bi rekli tudi »ne pripelji«, »ne privedi« ali dobesedno »ne prinesi«. V tem smislu prevaja večina standardnih prevodov v angleščino (KJV, RSV, NIV itn.: »do not lead us into«) in v druge tuje jezike.

Takšen prevod, ki je do neke mere nejasen, predvsem poudarja suvereno oblast Boga nad dobrim in zlim ter da je Bog sam tisti, ki od znotraj vzgiba naša srca in voljo k dobremu (prim. Flp 2,13!). Sveto pismo na nekaterih mestih (prim. Rim 1,24) namreč opozarja, da Bog lahko človeka prepusti njegovim grehom in ga s tem pravzaprav najhuje kaznuje. Najbolj znan primer tega je verjetno egiptovski faraon, ki je sicer sam »zakrknil svoje srce« (2 Mz 8,11 itn.), vendar je rečeno, da mu ga je zakrknil tudi Bog (prim. 2 Mz 4,21 itn.). Bog v teh primerih seveda ni vir zla. Človek, ki trmasto vztraja in sili v greh ter zavrača Božje pozive, lahko prestopi mejo, ko se Bog odloči in ga prepusti oblasti greha. Smisel tako izražene predzadnje prošnje očenaša bi torej bil, naj nas Bog zavaruje pred tem, da bi zaradi svoje trme in upornosti končali v ujetništvu greha. Da se nam ne zgodi, kakor pravi Bog v psalmu: »Zato sem jih prepustil zakrknjenosti njih srca: naj hodijo po svojih načrtih.« (Ps 81,13)

Komentatorji, ki izhajajo iz predpostavljene aramejske predloge, pa opozarjajo, da je imela fraza tam verjetno vzročni pomen: »ne povzrôči, da vstopimo« ali pa pomen dovoljenja: »ne dovôli, da vstopimo«. V skladu s tem npr. slovenski Jubilejni prevod iz leta 1984 prevaja: »ne daj, da pademo v skušnjavo«. Takšno rešitev npr. najdemo tudi v zadnji francoski in španski Jeruzalemski Bibliji in v Segondovem prevodu, v novem ruskem prevodu ter v opombi v SSP. V tem primeru je smisel prošnje zelo podoben temu, kar beremo v Mt 26,41: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!«

Kaj pomeni »skušnjava«

Beseda »skušnjava« je težavna, ker je tako v grškem izvirniku kot v njeni hebrejski predlogi za naše pojmovanje izrecno dvoumna. Izraz »peirasmós« pomeni tako »preizkušnjo« kot »skušnjavo« – odvisno od namena oziroma zornega kota. Hudič »skuša« človeka s tem, da ga poskuša zapeljati v greh, medtem ko Bog človeka hkrati »preizkuša«, ali mu bo ostal zvest. Hudič želi, da pademo, Bog želi, da uvidimo in se okrepimo. V 1 Kor 10,13 lahko zato preberemo: »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo/skušnjavo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani/skušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji/skušnjavi tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.« SSP ima na teh mestih dosledno »preizkušnjo«, EKU pa »skušnjavo«! S stališča izvirnika je tukaj povsem nepomembno, ali prevajamo »skušnjava« ali »preizkušnja«, ker izvirnik vedno vsebuje obe plati hkrati. Bog očitno dopušča, da smo skušani in preizkušani, a obenem deluje in bedi nad nami ter nam omogoča rešitev.

V skladu z Jak 1,13–14 Bog vsekakor ni vir »skušnjave« in nikogar ne »vodi« vanjo. To navidezno nasprotje s predzadnjo prošnjo očenaša skušajo nekateri prevodi rešiti tako, da jo prevedejo »ne vpelji nas v preizkušnjo« – tako so npr. besedilo SSP popravili v SPJ. Enako rešitev ima angleški prevod REB. Težava s takšnim prevodom je, da Bog v Svetem pismu vsekakor preizkuša svoje ljudi: od Adama, Abrahama in Davida do samega Jezusa in mnogih drugih. Prositi proti temu se ne zdi smiselno oziroma je lahko celo zavajajoče.

Nekateri komentatorji pa opozarjajo še na tretjo možnost, namreč da s »preizkušnja« tu ni mišljeno preizkušnje nasploh, ampak »ura preizkušnje, ki bo prišla nad vesoljni svet, da preizkusi prebivalce na zemlji« (Raz 3,10). Mišljena bi bila torej lahko velika stiska ob koncu časov. Jezus svojim zvestim obljublja, da jih bo pred njo obvaroval. Proti tako razumljeni »preizkušnji« pa je vsekakor smiselno moliti! Zdi se, da v to smer kažejo nekateri drugi tuji prevodi: »ne pripelji nas v čas preizkušnje« (NRSV) ali »v težko preizkušnjo« (GNT).

Kaj je torej vsebina te prošnje?

Glede na to, da Jezus v očenašu na nek način povzame vse Sveto pismo in da je izraz vseh prošenj izrazito zgoščen in večpomenski, pa smemo razmišljati tudi takole: Jezus je imel pred očmi vse te pomene in nas poziva, da prosimo za vse to. Priznamo naj Božjo suvereno oblast nad našimi notranjimi vzgibi; ko smo skušani in preizkušani, naj molimo, da ne pademo v greh; ko nas skuša hudič oziroma naša lastna zla nagnjenja, naj prosimo za Božjo pomoč in zaščito ter da ne bi bili preizkušani čez svoje moči; prosimo pa tudi, da nas Bog obvaruje pred hudimi težavami, ki grozijo brezbožnemu svetu.