Sram. Ena najmočnejših človeških čustev, ki nas lahko ohromi. Ni ga človeka, ki se ne bi kdaj počutil majhnega, nesposobnega ali nevrednega. In medtem ko si želimo biti pogumni, iskreni in odprti, se pogosto zalotimo, kako skrivamo tisti najpomembnejši del svojega življenja – svojo vero. Ker vera je, tako si dopovedujemo, stvar zasebnosti. Stvar mene in morda moje družine. pa je res?

Sram nas je priznati, da smo kristjani. Bojimo se, da nas bodo označili za staromodne, ozkogledne ali celo za nore. Strah nas je, da bomo izločeni iz družbe, da bomo postavljeni na rob. In ko pride trenutek, da bi povedali nekaj o Jezusu, o upanju, ki ga imamo v njem, pogosto ostanemo tiho. za ljubi mir. Pa je to res?

Pokukajmo v našo zakladnico, Sveto pismo. Sram ni nekaj novega. Ko v Svetem pismu beremo vrstice kot Jeremija 20,8–11, vidimo preroka, ki ga razjedajo dvomi. Govori: »Nasilje in zatiranje!« moram klicati. Zares, Gospodova beseda mi je ves dan v sramotenje in zasmeh.« Tudi njega je skrbelo, kaj si bodo ljudje mislili. Tudi on je občutil bolečino, ko je bil zaradi zvestobe Bogu zasmehovan. Pa vendar se ni mogel ustaviti. Pravi: »Če rečem: Ne bom ga več omenjal ne več govoril v njegovem imenu, je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem.«

Bog nas kliče, da govorimo o njem. Jezus sam nam je naročil: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). To ni le povabilo, to je poslanstvo. Ne zato, ker smo popolni. Ne zato, ker imamo vse odgovore. Ampak zato, ker je On z nami. Ker morda prav ti lahko nekomu prineseš resnico, ki mu bo rešila življenje. Morda si edini kristjan, ki ga bo ta človek kadarkoli srečal.

Boš molčal, ker te je strah? Ali boš zaupal Svetemu Duhu, ki daje moč in govori skozi nas?

Včasih se nam zdi, da nismo vredni, da nismo dovolj dobri pričevalci. A Bog nikoli ne išče popolnih ljudi – išče pripravljena srca. On ve za našo šibkost in prav tam deluje s svojo močjo. Ko poslušamo Svetega Duha, nas vodi – v pravem trenutku, z pravimi besedami, pogosto tudi samo s tiho prisotnostjo, ki izžareva Božjo ljubezen.

Sram je človeški. Toda vera je odločitev. Odločitev, da zaupam, tudi ko me je strah. Odločitev, da spregovorim, tudi če bodo nekateri zavrnili. Odločitev, da stojim z Jezusom – ker je On prvi stal zame. Ddločitev, da gojim ogenj v mojih kosteh, ki ne bo ugasnil.

Citati, ki govorijo o sramu in moči Duha

Povabilo: izberi enega, nalepi ga na hladilnik in se ga preko poletja nauči na pamet.

Toda Gospod BOG mi pomaga,
zato se nisem dal zmesti.
Zato sem naredil svoj obraz kakor kremen,
saj sem vedel, da ne bom osramočen.
Izaija 50,7

Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč.
Drugo pismo Timoteju 1,8

Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.
Pismo Rimljanom 8,1

Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga.
Prvo Petrovo pismo 4,16

Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku.
Pismo Rimljanom 1,16

GOSPOD je moja luč in moja rešitev,
koga bi se moral bati?
GOSPOD je trdnjava mojega življenja,
pred kom bi moral trepetati?
Psalm 27,1

Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.
Drugo pismo Korinčanom 12,10

S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen.
Pismo Rimljanom 10,10–11