Svetopisemski maraton 2014 z naslovom “Učite se od mene”

Svetopisemski maraton, neprekinjeno 24-urno branje Svetega pisma, ki traja teden dni in ki je v letošnji prvi polovici oktobra potekal kar na 54-ih krajih po vsej Sloveniji, je bil po številu sodelujočih krajev največji doslej! Ob naslovu Učite se od mene smo premišljevali, kaj to Jezusovo navodilo pomeni za nas danes. Na dnu tega članka si preberite razmislek generalnega tajnika Svetopisemske družbe g. Matjaža Črnivca z naslovom “Med vami pa naj ne bo tako!”

Svetopisemski maraton smo pričeli v nedeljo, 12. oktobra ob 20h z uvodnim koncertom s pričevanji.

Letošnja otvoritev je bila nekoliko drugačna kot prejšnja leta. Gostili smo ameriškega gospel glasbenika iz Južne Karoline, ki nam je predstavil svoje pesmi. Don Axsom, ki je izdal že 3 CD-je, je kantavtor, ki svoje pesmi piše po izkušnjah hoje za Kristusom. O Jezusu – učitelju so nam v kratkih nagovorih spregovorili tudi Bob Davis (gost Dona Axsoma), pastorja Zmago Godina in Steve Telzerow ter jezuit p. Damjan Ristić.

V odlomku iz Matejevega evangelija 20,20–28 Jezus preseneti in izzove svoje spremljevalce k premisleku, kaj zares pomeni biti njegov učenec. To se najjasneje razkrije ob vprašanju vodstva oziroma oblasti. Smo učenci takšnega učitelja in takšnega Mesija, ki se prostovoljno odpove »trdi« oblasti in se navidez nemočno prepusti zlim političnim in verskim vladarjem iz pokvarjene človeške družbe, da z njim naredijo, kar hočejo. Ko ambiciozna učenca prosita za oblast, jim torej Jezus samoumevno ponudi svoj kelih. Prava oblast v Božjem kraljestvu se vzpostavlja edino tako: s križem. Z izpraznitvijo samega sebe. S tem, da se odrečem projektu »jaz«. Svojim načrtom, željam, pravicam. Svojemu »prav«. Tudi svoji lastnini – vsemu, kar si tako ali drugače lastim. Vse to je najprej naredil Učitelj – da bi nam pokazal, kaj je pravo življenje, da bi nas učil. Gre torej za korenito drugačno pojmovanje oblasti, kot nam je znano iz »sveta«; v Božjem kraljestvu je oblast čisto zares postavljena na glavo. In če učencem to ne bi bilo jasno že iz zgleda, ki jim ga daje, Jezus to ponovi še v obliki navodila, kako naj bo »med njimi«: kdor hoče izstopati kot posebej dober učenec, naj vsem streže, kdor pa hoče biti prvi, vodilni, naj postane dobesedno suženj. Popoln obrat!

Pri tem se moramo spomniti, kako in zakaj je Jezus sprejel svoj križ. To je storil iz čiste ljubezni in svobodno. To je lahko edini motiv tudi za njegovega učenca – ne gre za nekakšno prisiljeno poniževanje samega sebe, ampak za dejanje pogumne, svobodne ljubezni, ki se lahko veselo razdaja in žrtvuje za drugega.

Takšna je Jezusova vizija skupnosti, ki jo je ustanovil. Gre za prostor, kjer zasužnjujoče zakonitosti »navadne« človeške družbe izgubijo veljavo in kjer je edini »zakon« zakon ljubezni: to je skupnost svobodnih ljudi, ki z veseljem služijo drug drugemu. Tako naj bo »med nami«, če smo res učenci tega Učitelja.

Vse to od nas zahteva, da prostovoljno in zavestno vztrajamo v (človeško gledano) ranljivem položaju, ko nimamo več ničesar »svojega«. Načrtno moramo gojiti zavest o svoji temeljni nemoči in odvisnosti od Boga. »Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? Niti enega lasu na svoji glavi ne moreš narediti belega ali črnega.« (Mt 6,27; 5,36) Prav o tej drži govori tudi apostol Pavel: »Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček« (Flp 3,8). Toda prav ta položaj nam omogoča, da se lahko popolnoma in gotovo zanesemo na Učitelja. Bog je prav takšno držo že odločilno potrdil kot pravo, kot značilno za svojo vladavino. Potrdil jo je s tem, da je zavrženega, osramočenega in kruto usmrčenega Jezusa obudil od mrtvih in ga postavil za »Božjega Sina v moči« (Rim 1,4), mu podelil vso oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18) in ime, ki je nad vsakim imenom (Flp 2,9). To je Božji pečat. Zato smo tudi mi, ko zavzamemo tak položaj, lahko gotovi, da smo na pravem mestu. Tej zvesti gotovosti Sveto pismo pravi vera.

In kaj vse to konkretno pomeni za nas danes? Izziv je najprej namenjen vsakomur od nas posamezno, hkrati pa nam kaže pomen pristne skupnosti Jezusovih učencev. Kakšno skupnost in kako globoke odnose smo pripravljeni graditi? Koliko smo se pri tem pripravljeni žrtvovati? Z Jezusovega vidika je prav ustvarjanje takšnih majhnih in navidez nepomembnih skupin bistveni gradnik Božjega kraljestva. To so »temeljna občestva«, ki naj se ne bi posvečala samo enemu vidiku krščanskega življenja (molitev, petje, Sveto pismo ipd.), ampak kjer si Jezusovi učenci zares lahko delijo vsakdanje življenje in si medsebojno služijo na različne načine. To v zadnjem času priznavajo in priporočajo tudi različni pastoralni načrti in misijonarske pobude. To je pravzaprav Jezusov »politični« odgovor na krizo človeške družbe. Male in navidez nebogljene skupine Jezusovih učencev, so v resnici trdnejše, kot se zdi. Pod njimi je Skala. Skupnost, kjer »ni tako«, kot je sicer v svetu, je dejansko izpostava oziroma »ambasada« Božje vladavine. Tam so ljudje »že okusili nebeški dar in moči prihodnjega sveta« (Heb 6,4.5). Božje kraljestvo je s takšno skupnostjo konkretno, vidno in otipljivo navzoče v svetu – resda še nepopolno in morda negotovo, vendar hkrati čisto zares tukaj in zdaj.

      Matjaž Črnivec, Generalni tajnik Svetopisemske družbe Slovenije