Besedilo, ki me je spremenilo, je Matej 14,22-33, kjer Jezus hodi po vodi in reši Petra, ko ta potone pod valovi.
V času pandemije sem imela precej slabo duševno zdravje. Pred tem so mi diagnosticirali kompulsivno motnjo in splošno anksioznost. Bili sta dobro obvladljivi, vendar sem zaradi službe, ki sem jo opravljala in situacije doma postala precej slabo.
Načrtovala sem, da se bom ubila. Spomnim se, da sem sedela na tleh v kuhinji in kričala k Bogu. Želja po življenju je bila še vedno prisotna.
Odlomek o hoji po vodi, me je držal pokonci. Udeležila sem se spletnih duhovnih vaj, kjer smo imeli vajo domišljijske molitve. Predstavljala sem si, da sem Peter. Čutila sem, da me je Jezus rešil. Fizično sem čutila njegovo roko na svojem zapestju in njegove besede, da me rešuje.
Ta izkušnja je bila tako močna, da je okrepila mojo vero in me rešila iz zelo temačnega obdobja. Ta šibka luč je prisotna tudi v najtemnejših obdobjih. Bog tudi vam kliče: “Držim te.”
Doma imam zdaj majhen oltarček s sliko tega prizora in molim pred to sliko. To me vedno spomni, da se ni treba ničesar bati. V vseh nevihtah in po pandemiji imam končno upanje v Boga.
