Pred štirimi leti sem slišal za Društvo Izhod TC in, čeprav prihajam iz tradicionalne muslimanske družine, sem se odločil, da poiščem pomoč v krščanski skupnosti, ker sem na nekaj posnetkih videl, da se tam dogajajo čudeži in da ljudje z vero v Boga prihajajo do ozdravljenja. Prvič v življenju sem srečal ljudi, ki me sploh niso poznali, pa so mi iskreno želeli pomagati. Ljudje, ki so bili drugačni od drugih – polni ljubezni, radosti in veselja. Ljudje, ki vsak dan molijo in pojejo Bogu. Tam sem začutil posebno toplino in zelo hitro sem sprejel Jezusa kot svojega Gospoda. Po nekaj mesecih programa sem naredil veliko napako, zaradi katere so me morali odstraniti iz programa. Počasi sem se oddaljil od branja Božje besede in od Boga ter se spet začel vračati k alkoholu in kokainu. Po dveh letih sem ostal brez službe, težave doma pa so bile sprožilec, da sem ponovno začel uporabljati heroin. Bil sem še v večjih težavah kot kdaj koli prej.

V takem težkem stanju sem, ko sem ležal, začel prositi Boga za pomoč. Rekel sem: »Bog, ne morem več tako, reši me zdaj in bom tvoj služabnik do konca življenja.« Čez nekaj časa, ko sem v nekem podvozu čakal na dozo heroina, sem zagledal poličko s knjigami, ki jih je lahko brezplačno vzel vsak mimoidoči. Brez razmišljanja sem vzel v roke knjigo o Jezusu, jo vzel s sabo, se usedel v avto in vzel telefon, da bi odprl TikTok. Pred mano se je pojavil posnetek dekleta, ki je pričalo o svojem ozdravljenju po Jezusu Kristusu. V tistem trenutku sem začutil močno potrebo, da ponovno pokličem isti center, v katerem sem že bil – in to sem tudi naredil. Tokrat sem bil trdno odločen, da pustim za sabo staro življenje in da iščem Boga, za katerega sem mislil, da je dvignil roke od mene. Po nekaj mesecih molitve sem neko jutro močno začutil Božjo navzočnost in v solzah sem se pokesal ter se Mu predal. »Kdor skriva svoje grehe, ne bo imel uspeha; kdor pa jih prizna in se jih odpove, bo deležen usmiljenja.« (Pregovori 28,13)

Od tistega dne se je boj med starim menoj in tem, kar je Bog položil vame, še dodatno okrepil. Ta tihi glas, ki mi je govoril in me popravljal v mojih dejanjih, je bil v resnici Sveti Duh. Začelo me je vse bolj zanimati Sveto pismo in želel sem čim več vedeti o Bogu. Prav tako sem si želel še več govoriti o Njem. Sčasoma sem spoznal, da mi On daje moč, da prehodim vse težke situacije, ki sem jih imel, in da iz njih izstopim še močnejši. Ko Bog želi spremeniti človeka, ga najprej zlomi: vzame ti udobje, ponos in tvoje načrte ter začne sestavljati tvoje življenje kot sestavljanko, košček za koščkom. Človek ne raste v coni udobja, ampak sredi kaosa in težkih situacij. Tako je Gospod naredil veliko preobrazbo v mojem življenju in zato sem Mu obljubil, da Mu bom služil, živel Zanj in se Mu vse življenje zahvaljeval za odrešenje in za novo življenje, ki mi ga je dal. Program sem uspešno zaključil in zdaj sem v reintegraciji, kjer kot prostovoljec služim v centru. Kako dober in milosten je Bog, potrjuje tudi to, da sem bil sprejet na Evangelijsko teološko fakulteto v Osijeku in da sem študent prvega letnika. Z Bogom je vse mogoče – iz odvisnika te pripelje do študenta teologije. »Vemo pa, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, njim, ki so poklicani po njegovem načrtu.« (Rimljanom 8,28)

V sodelovanju z Društvom izhod smo Hasanu in drugim fantom v skupnosti podarili Sveta pisma. Če želite tudi vi pomagati in prinesti Besedo, vas vabimo, da darujete v ta namen. Zbrana sredstrva bomo porabili za nakup Svetih pisem.

Takrat me je v vaših Dobrih novicah posebej nagovorila ga. Darja, ki je podelila, kako ji je Božja beseda dobesedno spremenila življenje. Njene besede so me zbudile – in v meni prižgale upanje, ki je dolgo tlelo. Skrito in tiho.

Potrebovala sem teden dni. Cel teden notranjega boja, odlašanja. Ampak potem… Po več kot desetih letih sem znova vzela Sveto pismo v roke. Nisem imela načrta, nisem imela posebnega sistema. Samo odprla sem. In začela brati.

Tisti prvi odlomek, ki sem ga prebrala, se me je globoko dotaknil. Ne morem natančno povedati, zakaj ali kako – toda v meni se je nekaj zgodilo. Po sedmih letih notranjih tesnob, stisk in nemira sem v svojem trebuhu začutila mir. Tih, blag, a močan. Tak mir, ki ne pride od zunaj. Vem, saj sem dolgo iskala.

Od tistega dne sem se odločila, da bom šla naprej – počasi, a vztrajno. Naslednjič sem brala čez dva tedna. Korak za korakom. En majhen odlomek.
In zdaj… Zdaj prosim Boga, da bi Sveto pismo vzela v roke še prej, ne šele čez dva tedna, ampak že danes. Že zdaj. Ker čutim, kako me Božja beseda ozdravlja, opogumlja in mi vrača smisel.

Zato vam iz srca hvala. Hvala, da ste mi pokazali pot. Hvala, da ste mi pomagali spet slišati Božji glas. Vaša prošnja k Bogu, naj redno berem Sveto pismo, je bila uslišana. Iskreno verjamem, da je bil vaš trud in vaša molitev tisti nežen klic, ki mi je pomagal narediti prvi korak.

In danes molim za vas – vse, ki pripravljate Dobre novice. Naj vas Bog obilno blagoslovi, naj vam da navdih, pogum in vztrajnost, da boste še naprej oznanjali moč Njegove besede. Hvala, ker ste božje orodje.

Moj cilj je jasen: brati Sveto pismo – redno.

Bog in mir z vami vsemi.

Vaša v Kristusu,
Alma

p.s Imaš tudi ti pričevanje? Je tudi tebe Beseda spremnila? Napiši in opogumi še druge: zbiranje@svetopismo.si

Ana je sprva pristala na to, da bo brala Sveto pismo, iz obupa. Pa tudi iz radovednosti. Njena prijateljica ji je večkrat govorila o Bogu in Svetm pismu. A vendar – neka knjiga pa res ne more spremeniti življenja.

Z vsakim srečanjem, ko sta brali, je bolj čutila, da jo Beseda nagovarja osebno. Posebej jo je pretresel odlomek iz evangelija po Janezu:

“Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.”
(Janez 14,6)

Takrat je prvič začutila, da jo Bog osebno kliče in da želi biti ob Njem. Odločila se je, da bo svoje življenje predala Jezusu. Začela je redno brati Sveto pismo, moliti in hoditi v cerkev. Njen svet se je spremenil – našla je mir, ki ga prej ni poznala, in novo veselje do življenja.

Danes Ana pričuje: »Sveto pismo je postalo moje vsakodnevno sidro. V njem najdem tolažbo, moč in smer, ko je vse drugo negotovo.«

Spodbudila bi vsakogar: »Če si izgubljen, zmeden ali prazen – daj priložnost Božji besedi. Bog govori – le odpreti moramo srce in Sveto pismo.«

Moram “se pohvaliti”, da ga sedaj redno berem že več kot 14 dni. Vsak dan od 15 do 30 minut.
Postal sem drugačen. Boljši. Mirnejši. Življenje kar nekako lepše teče odkar je na prvem mestu Bog in božje kraljestvo. Vse ostalo pa prihaja skozi razne blagoslove.

Hvala vam iz srca.
Vse dobro vam želim in obilo blagoslova na vaši poti.

Lednik Rok

Tudi ti si lahkobrezplačno naložiš knjižico V začetku je bila Beseda. Pomagala ti bo začeti z rednim branjem Svetega pisma. Povezavo najdeš tukaj: klik

Odgovore sem iskal povsod – na spletu, v knjigah, celo v pogovorih z ljudmi, ki so mi dali dobre, a prazne nasvete. Srce pa je ostalo žalostno.

Potem me je nekega dne obiskal prijatelj, ki je vedel, da sem v težavah. Ni veliko govoril. Samo iz torbe je vzel preprosto izdajo Svetega pisma in mi jo podal. Rekel je: »Ne vem, kaj naj ti rečem. Samo vem, da je meni pomagalo. Poskusi tudi ti.«

Nekega večera, ko sem spet sedel v tišini in nisem vedel, kaj naj, sem ga odprl. Naključno sem prebral vrstico iz Psalma 119, 105: “Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.” Te besede so me globoko nagovorile. Imel sem občutek, da mi Bog govori osebno.

Od tistega večera naprej sem vsak dan odprl Sveto pismo. Začel sem z evangeliji, nato prebiral Psalme. Počasi sem začel čutiti mir. Misli so se umirile. Vsaka vrstica mi je kazala smer, kot svetilka na negotovi poti. Božja beseda me je vodila skozi težke trenutke, prinesla je jasnost v moje odločitve in tolažbo.

Danes vem, da je Sveto pismo živo in da res deluje. Bog govori skozi svojo Besedo – nežno, a močno.

Spodbudil bi vsakega kristjana, naj si vzame čas za branje Božje besede. V njej najdemo resnico, upanje in ljubezen, ki nas vodi skozi življenje.

Če iščeš odgovore – začni tam. Bog te čaka.

P.s. Imaš pričevanje, kako Bog dela v tvojem življenju. Napiši ga na info@svetopismo.si in opogumi še druge. 

Ker resnično verjamem v to, res, resnično verjamem v to, me nič ne skrbi. Za nas kot kristjane, ne glede na to, ali pride bolezen, ali izguba služba, ali smrt,.. Kar koli, na kar naletimo, je na voljo tolažba. Če v to resnično verjamemo, kako nas lahko karkoli skrbi?

Sveto pismo mi je podarila družina. Moja babica je bila izjemno modra. Kot najstnica sem hodila k njej in skrbela zanjo. Ob vsaki priložnosti je citirala svetopisemske verze in ta iz pregovorov je bil eden izmed njih. Občudovala sem njeno vero in trdnost. Še posebaj se spomnim dogodka, ki me je takrat bremenil. »V šoli sem bila deležna zasmehovanja in ustrahovanja, ker sem hodila v cerkev. Toda moja babica je rekla: »Ni ti treba skrbeti zaradi tega. Moli in ne skrbi.”

Te besede so se mi utisnile v spomni za vedno. Imela sem mnogo težkih trenutkov v življenju, a ker je bila ta misel “vcepljena” vame, sem jo sčasoma ponotranjila. Ter me je nehalo skrbeti. Vsak dan prosim za mir in se priporočam Gospodu, da ne glede na to, kaj se mi zgodi, bova to rešila skupaj. Živim vsak dan znova v tem prepričanju, da je On večji od vsega.

Zaradi tega uživam vsak dan.

Prijatelj mi je poslal sporočilo z besedami iz Izaija: „Tisti, ki upajo v Gospoda, bodo obnovili svoje moči. Dvignili se bodo na krilih kot orli, tekli bodo in ne bodo utrujeni, hodili bodo in ne bodo omagali.“

Besedilo sem prebrala na intenzivni negi in ker nisem imela kaj početi, sem si ga zapomnila in si ga v mislih vedno znova ponavljala.

Glede na moje bedno stanje se mi je zdelo popolnoma neverjetno, a sem vseeno verjela. Božja beseda mi je dala upanje in usmeritev.

Ko sem ob tej Besedi molila, sem prosila Boga, da bi lahko nekoč vsaj spet hodila. Ampak zdelo se mi je, močan občutek mi je pravil, da je to v celoti Njegova obljuba, da ni pozabil name in da mi želi dati vse.

Učenje sedenja, vstajanja in nazadnje hoje je bilo nedvomno najbolj strašljiva stvar, ki sem jo kdajkoli naredila.

A Bog je držal obljubo – sedem mesecev po odhodu iz bolnišnice lahko dobro hodim in ne omedlevam. Ob sobotah hodim na lokalni tek, ki je dolg 5 km. Vedno sem zadnja, vendar menim, da sem prišla dlje od vseh tekačev.

Hvala Gospod, ker ti je mar, hvala, ker skrbiš zame.

Pa ti? Kaj pa je Bog storil zate? Pošlji zgodbo, spodbudi še ostale. Piši na zbiranje@svetopismo.si

Ko sva se z ženo selila, sem ugotovil, da sem prepogosto poskušal izsiliti najino selitev, namesto da bi stopil korak nazaj in prosil: “Bog, pomagaj nama.”

Molil sem in prosil in prosil Boga za dom, za najini dve hčerki, za službo, ki sem si jo želel, in »popolno« lokacijo. Toda vse prepogosto so te molitve dejansko govorile Bogu, kaj bi moral storiti, ne pa zaupale njegovim načrtom in namenom zame.

V pregovorih 3:5–6 beremo: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.«

Gospod nas vodi, a če mu nismo pripravljeni zaupati z vsem srcem, je to vodenje nemogoče.

Nekega dne sem nenadoma spoznal, da preprosto moram zaupati Bogu. Takrat so se stvari začele premikati. Celo hitreje, kot sem si predstavljal. Hiša, v katero smo se preselili, je nudila vse, kar je naša družina potrebovala in videl sem, da me je Bog učil in me vodil – po najboljši poti zame.

Še vedno se moram vsak dan opominjati, da z vsem srcem zaupam v Gospoda in mu pustim, da me vodi.

A moje življenje je dejansko lažje in lepše.

Ta vrstica mi je posebej pomagala pred nekaj leti, ko sem izgubila službo. V tistem trenutku sem bila popolnoma obupana – zdelo se mi je, da sem izgubila vse, za kar sem si prizadevala dolga leta. Poleg finančne negotovosti sem se spopadala še z občutkom, da nisem dovolj dobra ter da mi v življenju stvari ne gredo od rok.

Vsak dan sem brala ta psalm in ob njem molila. Psalm me je spomnil, da je Bog z menoj, tudi v temnem obdobju mojega življenja. Namesto da bi obupala, sem začela iskati novo pot. Prijatelji so mi pomagali, našla sem priložnosti, o katerih prej nisem razmišljala, in našla novo službo, ki je bila zame veliko boljša. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da je ta ‘temna dolina’ v resnici postala prelomnica, ki mi je spremenila življenje na bolje.

Kateri pa je tvoj najljubši psalm? Ga znaš na pemet?

Med številnimi udeleženci je izstopala mlada deklica po imenu Azyah, šestletnica, ki je brezhibno recitirala celotno sedmo poglavje Janezovega evangelija – vseh 53 vrstic – zgolj po spominu, brez branja.

Azyahina izvedba ni bila le recitacija; bila je dokaz, kako lahko Sveto pismo oživi. Njen izraz, ritem njenih besed in čustva v njenem glasu so spremenili poglavje v nekaj čudovitega. Za tako mlado deklico, ki je obvladala celotno poglavje in ga predstavila tako doživeto, je pustila edinstven vtis na vseh prisotnih.

Kaj je projekt “Sveto pismo v mislih in v besedah”?

Projekt je ustvarjalna pobuda, ki jo je Malgaška Biblijska družba začela leta 2024. Njegov cilj je preprost, a globok: spodbuditi ljudi k pomnjenju Svetega pisma, začenši z Janezovim evangelijem, sedmim poglavjem. Vendar pa projekt ne poudarja zgolj pomnjenje, ampak tudi umetnost recitiranja Svetega pisma z občutkom in dramatiko. Želja je bila, da bi verzi zaživeli kot poezija. Udeleženci so morali ponotranjiti Sveto pismo na način, ki jim omogoča izražanje njegove globine in pomena skozi glas in izvedbo.

Prva faza projekta se je začela aprila 2024. Udeležence so prosili, da pošljejo videoposnetke, na katerih recitirajo prvih nekaj vrstic Janeza 7:1-9. Tisti, ki so upoštevali smernice, so napredovali v naslednji krog, kjer so bili njihovi videoposnetki objavljeni na družbenih omrežjih in so zanje glasovali gledalci. Z napredovanjem krogov so se verzi daljšali – v drugem krogu Janez 7:1-24 in v tretjem krogu Janez 7:1-39. Končni krog pa je bil izveden v živo, pred občinstvom in strokovno žirijo ter družinami in prijatelji.

Več kot 200 udeležencev iz vsega Madagaskarja je sodelovalo, prihajali so iz različnih življenjskih situacij. Šestletna Azyah je bila najmlajša tekmovalka in se je uvrstila med prve tri v svoji starostni skupini. Najstarejša udeleženka, 69-letna gospa, je prav tako navdušila s svojo predanostjo, čeprav se ni uspela udeležiti polfinala.

Tekmovanje je imelo tri začetne starostne kategorije: 6-15 let, 16-25 let in 26 let ter več. Vsaka starostna skupina je prinesla edinstvene izvedbe, zato dogodek ni bil le preizkus spomina, temveč živahna praznovanje Svetega pisma in malgaške kulture.

Kako je nastala ideja?

Navdih za projekt se je pojavil junija 2022, ko sta dva mlada dečka osupnila MBD s tem, da sta znala recitirati celotna poglavja in celo knjige Svetega pisma, kot sta Matej in Razodetje. Njune izjemne sposobnosti pomnjenja so organizatorje spomnile na pomen poznavanja Svetega pisma na pamet, še posebej v svetu, kjer dostop do natisnjenih Svetih pisem ni vedno zagotovljen.

Ideja, da bi lahko postali “živa Svet pisma” – ljudje, ki nosijo Sveto pismo v sebi, pripravljeni, da ga recitirajo in delijo – je močno odmevala pri MBD. To vizijo nosi v srcu tudi projekt: navdihniti ljudi, da ne le pomnijo Sveto pismo, ampak ga živijo v vsakdanjem življenju. S to pobudo želi Malgaška Biblijska družba vzgojiti generacijo posameznikov, ki so strastni glede Svetega pisma in opremljeni za deljenje njegovega sporočila.

Direktor MBD, pastor Fabrice Rabenjarisolo, je ob tem dejal:“Živimo v času ‘nimam časa’. A kar je presenetljivo, imamo čas za razmišljanje in počnemo druge stvari, nimamo pa časa za meditacijo o Božji besedi. Preživimo ure z drugimi, a nimamo niti minute za družino. Kaj pa prihodnost mladega malgaškega rodu, ki predstavlja 70 % prebivalstva? Ta projekt smo zasnovali z namenom, da obnovimo duhovne in moralne vrednote v skupnosti. S sodelovanjem pri tem projektu bomo zvečali kvaliteto življenja!”

Naj bo deklica Azyah spodbuda tudi nam, da se naučimo besedilo Svetega pisma na pamet.