1. Prevajanje
2. Založništvo
3. Širjenje
4. Spodbujanje kulture branja
5. Svetopisemska dobrodelnost
Organizirano svetopisemsko delo je v slovenskih deželah potekalo že v 16. stoletju. Posebej pomemben je Trubarjev »biblijski zavod«, ki lahko upravičeno velja celo za prvo svetopisemsko družbo v svetovnem merilu .
Po natanko tristoletnem premoru smo se Slovenci znova srečali z svetopisemskimi družbami preko Britanske in inozemske biblične družbe (BIBD), ki je delovala tudi v Avstro-Ogrski. Ko vzamemo v roke slovenske izdaje Nove zaveze ali posameznih svetopisemskih knjig iz 19. stoletja, lahko vidimo, da je mnoge izdala BIBD. Ta je namreč leta 1864 odprla svojo podružnico na Dunaju, kjer je organizirala prevajanje Svetega pisma za narode, ki so tvorili Avstro-Ogrsko, in od tam širila Sveto pismo po vsej monarhiji. Dunajska podružnica je leta 1866 odprla svoj depo v Trstu. Z Dunaja in iz Trsta so potem prihajale k nam različne izdaje. Omeniti pa je treba še depo v Beogradu, ki je bil sicer ustanovljen že leta 1864, a je postal za širjenje Svetega pisma med Slovenci pomemben šele z ustanovitvijo kraljevine Jugoslavije. Posamezne izdaje pa pričajo, da so za dunajsko podružnico BIBD tiskali tudi nekateri ljubljanski tiskarji.
Češki misijonar Antonin Chráska (1868-1953) je za slovenske protestante prevedel celotno Sveto pismo. Prevod sta jezikovno pregledala F. Govekar in A. Mikuš. Izdala ga je Britanska in inozemska svetopisemska družba l. 1914. Po Dalmatinu je bila to prva Biblija v eni knjigi. Leta 2017 je po več kot sto letih doživela novo izdajo, ki je pravopisno prenovljena.
BIBD je uspelo med Slovenci najti svoje sodelavce (Zakrajšek, Cegnar, Miklošič). Po izdajanju posameznih knjig Nove zaveze od leta 1869 dalje, je leta 1882 izšla celotna Nova zaveza s Psalmi, ki so jo prevedli: France Remec (Mt–Apd), Matija Valjavec (Rim–Gal) in Josip Stritar (Ef–Raz in Ps; na sliki levo). To delo običajno imenujemo »Stritarjeva Nova zaveza«. BIBD je leta 1914 izdala tudi takoimenovano »Chraskovo Biblijo« (na sliki desno), ki jo je prevedel češki protestantski misijonar Antonin Chráska s sodelavci. BIBD je poleg navedenega izdala še nekatera druga biblična besedila v slovenščini zlasti v drugi polovici 19. stol. in prvi polovici 20. stol. Med 1. in 2. svetovno vojno je v Beogradu ponatisnila več izdaj Svetega pisma ali posameznih knjig v slovenščini.
Po 2. svetovni vojni je bilo delo BIBD v Beogradu prekinjeno. Novo ustanovljene Združene svetopisemske družbe (ZSD) so večkrat poskušale ustanoviti samostojno jugoslovansko svetopisemsko družbo, a je te poskuse vsakič preprečilo jugoslovansko notranje ministrstvo. Zato je leta 1964 BIBD v imenu ZSD v Beogradu odprla svoje poslovno zastopstvo, kar je bilo za tedanje oblasti sprejemljivo. Leta 1974 je BIBD v Beogradu pripravila takoimenovano »ekumensko izdajo« Svetega pisma za slovenske katoličane in protestante. Jubilejno izdajo Nove zaveze pa so leta 1984 že izdale ZSD skupaj z Nadškofijskim ordinariatom v Ljubljani. Tako smo Slovenci dobivali svoje Sveto pismo od BIBD iz Beograda (oziroma njenega skladišča v Ljubljani) vse do leta 1991, ko je Jugoslavija razpadla in je Slovenija postala samostojna država. Leta 1993 pa je novoustanovljena Svetopisemska družba Slovenije prevzela od BIBD vse posle, ki so se nanašali na Slovenijo.
Na osnovi pogodbe med ZSD in Vatikanom iz leta 1987 so ZSD in Slovenska škofovska konferenca (nadškof dr. Alojzij Šuštar) leta 1988 podpisale pogodbo o sodelovanju pri novem prevodu Svetega pisma. Temeljni dogovor je bil, da bodo ZSD financirale nastanek prevoda, usklajevale celotno pripravo, strokovno pomagale pri prevajanju in nov prevod tudi izdale. Z ustanovitvijo Svetopisemske družbe Slovenije maja 1993 so ZSD vse obveznosti in pravice iz pogodbe prenesle na slovensko svetopisemsko družbo, ki je septembra 1996 novi prevod izdala kot Slovenski standardni prevod.
Viri
Dejavnost bibličnih družb med južnimi Slovani (zlasti med Hrvati in Srbi ter posredno med Slovenci) je predstavljena v knjigi: Peter Kuzmič, Vuk-Daničićevo Sveto pismo i Biblijska društva, Krščanska sadašnjost, Zagreb 1983, 311 strani, trda vezava. Vsebina knjige je bogato dokumentirana.
France Rozman, Prevajanje Svetega pisma na Slovenskem, Bogoslovni vestnik, št. 4, leto 1990, str. 427-442. Članek navaja več virov in referenčno literaturo.
Jože Krašovec, Slovenski prevodi Svetega pisma, v: Sveto pismo – Slovenski standardni prevod, študijska izdaja, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1997, str. 18-21.
Primož Trubar, začetnik slovenske književnosti in utemljitelj naše narodne zavesti, se je vse življenje zavzemal za Sveto pismo. To je bila osnova, na kateri je deloval. Prizadevanje, da bi se Slovenci seznanili s Svetim pismom, je bilo v ozadju prve slovenske knjige, Katekizma iz leta 1550. Uresničilo se je v Trubarjevem prevodu Nove zaveze in Psalmov, svoj vrh pa doseglo v Bibliji Jurija Dalmatina, Trubarjevega učenca in varovanca. Ti dosežki so odločilno utemeljili slovenski jezik in s tem slovensko narodno identiteto.
