Bil sem star približno 19 let. Nekdo mi je podaril knjigo s pričevanji ljudi, ki so v življenju zaupali Bogu. Vsi so govorili o prihodu Svetega Duha v njihovo življenje in o razliki, ki je prišla zatem – življenje je dobilo drug okus. Nisem vedel, kako Sveti Duh vstopi v tvoje življenje. Odprl sem Sveto pismo in prebral Luka 11,13. Odlomek govori o tem, da otroku dajemo hrano, za katero prosi, in nato pravi: „Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.“
Napisano je bilo, da moram samo prositi. Tako sem prosil, klečeč ob svoji stari zarjaveli postelji. Nič se ni zgodilo in bil sem nekoliko razočaran. Nekaj mesecev pozneje sem bil na dvotedenskih počitnicah. Obšel me je pravi strah in spoznal sem, kako grozen je greh. Do takrat nisem zares razumel, kako grozen je.
Ko se je to zgodilo, me je preplavila radost, zaplesal sem in od takrat me ni bilo nikoli več strah. To je v mojem življenju naredilo veliko razliko. Zdaj sem razumel vsa pričevanja in tudi sam dodal eno – to, ki ga berete.
Bog je velik, zaupajte mu.
